LADAK – na strehi sveta

, Rekreacija

Tone Golnar

Indija je ogromna dežela, ki je bila včasih, preden se je zaradi verskih razlogov razdelila na tri države, še veliko večja. Šteje okoli milijardo ljudi, kar je šestina vsega človeštva. Njeni prebivalci so si zelo različni, saj so tudi razsežnosti države ogromne. Prebivalci na severu se popolnoma razlikujejo od tistih na jugu. Loči jih zunanja podoba, navade, jezik in pogosto tudi vera. Indija je neke vrste konglomerat ljudi in prav ta raznolikost je še posebej očarljiva.

Indija je zelo privlačna za popotnike, saj ponuja množico naravnih in kulturnih zanimivosti. Nekatere privlači narava, druge ljudje in kultura, nemalo pa je tistih, ki prihajajo v Indijo zaradi gora. Indija je med tistimi redkimi deželami, ki si delijo mogočni himalajski greben, katerega vrhovi presegajo osem tisoč metrov. Tudi mene so pritegnili prav najvišji vrhovi, zato sem obiskal to deželo že šestkrat in gotovo jo bom še.

Najbolj sem si zapomnil potovanje po kopnem, ko smo pred dobrimi dvajsetimi leti zaradi nemirov na Trgu nebeškega miru v Pekingu čez noč spremenili naše načrte in se, namesto s Transibirsko železnico na Kitajsko, odpravili z lokalnimi avtobusi in vlaki v Indijo. Potovanje samo je bilo zelo zanimivo in razburljivo, pripeljalo nas je v enega najlepših, a nemirnih koncev Himalaje, v Kašmir. Uživali smo v naravnih vrtovih in gozdovih v okolici jezera Dal, hodili po bližnjih hribih in se spogledovali z drznimi vršaci.

Takrat smo želeli obiskati tudi Ladak, skrivnostno deželo, ki mu pravijo tudi Mali Tibet. Žal smo imeli že rezerviran letalski polet proti domu, zato nam je zmanjkalo časa za obisk. Ladak je tako ostal moja dolgoletna želja. Kasneje sem še dvakrat obiskal Indijo in se med tem povzpel na sedemtisočaka Satopanth v Garvalski Himalaji, a za Ladak ni bilo nikoli dovolj časa.

 

Moj prvi obisk Ladaka

Na odločitev za potovanje v Ladak je med drugim vplivala tudi odprava društvenih kolegov pred leti. Na koncu se nas je v Indijo odpravilo šest, večinoma moji sopotniki s prejšnjih potovanj.

Prvemu stiku s kaotičnim, hrupnim in umazanim Delhijem smo se izognili s takojšnjim nadaljevanjem poleta v Leh, prestolnico Ladaka. Preden smo pristali, smo lahko iz zraka občudovali puščavsko pokrajino pod nami, pa reko Ind in verigo himalajskih vrhov. Pristanek letala je bil res razburljiv, saj je moral pilot zadeti odprtino med dvema hriboma. Kadar je tukaj slabo vreme, odpovedo polete, zato je ob lepem vremenu na letališču nepopisna gneča. Množica potnikov, ki zaradi slabega vremena niso mogli na letalo, si prizadeva dobiti redke proste sedeže na letalu. Posebnost letališča in Leha je ta, da se nahaja na višini 3200 m. Vpliv velike nadmorske višine povzroča nekaterim turistom izjemne težave. Tudi mi smo zaradi tega začutili kljuvanje v glavi in smo bili zasopli ob vsakem hitrem gibu.

Na letališču nas je pričakal Dawa, lastnik hotela, pri katerem so prenočevali že prijatelji pred leti. Pokrajina okoli letališča je pusta, le ob potokih je bilo vse zeleno. Nad dolino so po hribčkih posejani budistični templji.

Mesto se počasi širi, predvsem na račun priseljencev z nemirnega Kašmirja. Zaradi teh priseljencev se vedno bolj širi islam. Ljudje so zelo prijazni, še posebej trgovci in ljudje zaposleni v agencijah. Že naslednji dan smo se odpravili na celodnevni potep po bližnji okolici Leha. Obiskali smo tri pomembne budistične samostane Tiksey, Shey in Hemis. Ker so samostani večinoma na hribčkih in zgrajeni na strmih pobočjih, smo kar veliko hodili, kar je bilo zelo dobro za začetno privajanje na višino. V samostanu Hemis smo lahko hodili tudi po strehi, najbolj pa nas je presenetil ogromen kip Bude, ki se je raztezal v višino treh nadstropij. Pot med dvema samostanoma smo nato prehodili peš po stranskih cestah, kar nam je prav tako predstavljalo aklimatizacijo.

 

Jezero Tso Moriri

Ena večjih naravnih znamenitosti v bližnji okolici Leha je jezero Tso Moriri. Leži na višini 4700 m in je zares ogromnih razsežnosti. Široko je okoli 5 km in dolgo več kot 50 km. Prav zaradi velike nadmorske višine je odlično mesto za aklimatizacijo, po drugi strani pa je prava oaza miru.

Dawa nam je uredil potrebna dovoljenja in dva terenska avtomobila s šoferji in kuharji. Sprva smo se vozili ob reki Ind, nato pa smo glavno cesto zapustili in se usmerili v hribe. Cesta je postajala vse bolj podobna kolovozu. Nekajkrat smo morali celo zapeljati čez potok. Končno smo po petih urah vožnje ugledali jezero. Kaj takega nisem videl še nikoli. Ogromno jezero, okoli njega pa visoke gore. Namestili smo se v kampu v neposredni bližini jezera. Zraven se je nahajal tudi budistični tempelj, v katerem so prav takrat imeli poseben verski obred z glasbo in plesom, ki so se ga udeležili vsi domačini in seveda tudi mi, turisti.

Naslednji dan smo izkoristili za odkrivanje okolice jezera. Med drugim smo se tudi povzpeli na enega od hribov nad jezerom in brez težav dosegli višino 5000 m. Tretji dan smo pospravili šotore in se podali na zelo dolgo pot nazaj proti Lehu. Tokrat so šoferji izbrali drugo, daljšo pot, ki nas je peljala mimo manjšega slanega jezera, nato pa čez drugi najvišji cestni prelaz nazaj v Leh. Žal smo v tem času zamudili obisk Dalajlame v Lehu.

 

Vzpon na šesttisočaka Stok Kangry

Vršac Stok Kangry je videti iz Leha kot mogočna, nedostopna gora. 6153 metrov visoki vrh pa je kljub temu eden od najlažje dostopnih šesttisočakov v Himalaji, če seveda   ne upoštevamo nadmorske višine. Težavnost je odvisna tudi od snežnih razmer. V času našega vzpona bi se lahko na vrh povzpeli tudi v teniskah. Silvo in Vlasta sta se zaradi zdravstvenih težav odpovedala vzponu na vrh in ostali smo štirje. Iz Leha smo se odpeljali do vasice Stok, kamor smo prispeli čez eno uro. Agencija nam je dodelila vodnika s pomočnikom in kuharja. Nosače s konji so najeli v Stoku. Pot do prvega tabora je bila izredno položna. Vodila je ves čas ob potoku. Kmalu smo prišli v globoko dolino, ki so jo obdajale stene nenavadnih barv z globokimi žlebovi. Kar verjeti nismo mogli, da smo se po štirih urah hoje dvignili za dobrih 1000 metrov. Postavili smo tabor in se sprehodili naokoli. Zvečer nas je v skupnem šotoru čakala slastna večerja, ki pa nobenemu ni preveč teknila. Zaradi višine namreč nismo imeli želje po hrani. Naslednji dan nas je čakala malo bolj strma pot in v manj kot treh urah smo dosegli višino 5100 metrov, kjer smo postavili naslednji tabor. Popoldne smo postopali okoli šotorov in šli spat zelo zgodaj, saj nas je čakalo zgodnje prebujanje.

Z vzponom proti vrhu smo začeli že ob dveh ponoči. Naša četica se je pomikala v soju čelnih svetilk vedno bližje gmoti vršaca. Prečkati smo morali še manjši ledenik, nato pa smo se začeli vzpenjati po melišču. Počitki so bili vedno pogostejši in vedno daljši. Po dveh urah smo se privlekli do vrha. Razgled je bil čudovit in vzdušje nepopisno. Na vrhu smo se kljub mrazu zadržali več kot pol ure, potem pa smo se počasi odpravili nazaj v tabor, kjer smo še enkrat prespali. Čeprav se je pot v dolino naslednji dan zelo vlekla, je bil to za nas le še sprehod.

 

Najvišji cestni prelaz na svetu – Khardung La in dolina Nubra

Khardung La je tista točka, ki je ne moreš doseči na nobeni drugi cesti na svetu. Po dobrih dveh urah vožnje po asfaltirani cesti smo dosegli višino 5606 metrov. Cesta predstavlja pravi izziv za kolesarje in motoriste, zato smo jih med potjo srečali kar nekaj. Naš cilj pa je bil dolina Nubra na drugi strani prelaza, za katero moraš dobiti posebno dovoljenje za obisk. Naša pričakovanja so bila veliko večja od tega, kar smo videli in doživeli. Ko smo s sedla gledali navzdol v dolino Nubra, je bila ta zares veličastna in barvita, ko pa smo se spustili v dolino, smo se dva dni dolgočasili. Ker nismo imeli načrtovanega programa, smo prvi dan opravili krajši sprehod do vasi Diskit. Naslednji dan smo se odpeljali do peščenih sipin v bližini vasi Hunder. Tam sem bil edini, ki sem se odločil za ježo dromedarja (enogrbe kamele). Vse skupaj je bilo zelo smešno, na koncu pa me je žival še vrgla s hrbta.

Od tam smo se odpeljali do toplih vrelcev, kjer smo pričakovali bazen, da bi se lahko namakali. Razočaranje je bilo popolno, ko smo prišli do hiške z malo večjo kadjo, v katero se je stekala vroča voda. Domačini so ta prostor uporabljali za umivanje in pranje perila. Naslednji dan smo se odpeljali nazaj čez prelaz v Leh. Do odhoda so nam ostali še trije dnevi.

 

Jezero Pangong

Z Vinkom sva se odločila za ogled še ene znamenitosti. Jezero Pangong leži na višini 4200 metrov in je bolj podobno ogromni reki. Dolgo je namreč kar 140 km in se večinoma nahaja na Kitajskem ozemlju. Presenetilo naju je, ker so nekateri predeli blizu jezera obdani z bodečo žico z opozorili za mine. Šofer nama je povedal, da je v šestdesetih letih tukaj potekala vojna s Kitajci, ki so si želeli prisvojiti ozemlje, vendar so se kasneje umaknili. V dobrih štiridesetih letih se ni našel še nihče, ki bi mine počistil in uničil. Jezero in okolica sta kljub temu zelo privlačna, a turisti sem le redko zaidejo. Ker smo imeli čez dva dni polet proti Delhiju sva se odločila le za enodnevni obisk jezera. Vožnje do tja je bilo za pet ur in prav toliko nazaj. Pri povratku pa nas je presenetil deroč hudournik, čez katerega smo se dopoldne brez težav zapeljali. Voda namreč prihaja z okoliških hribov, kjer se topijo ledeniki, zato dobi potoček v popoldanskem času bistveno več vode in večjo moč. Voznik je kljub temu pogumno zapeljal v narasel in deroč potok ter nasedel sredi struge. Ni nam preostalo drugega, kot da smo izstopili v deročo vodo in se pomaknili na breg. S pomočjo domačinov smo poskušali avto izriniti na kopno, a nam ni uspelo. Dan se je nagibal proti večeru in šofer se je dogovoril z domačini, da sva lahko prespala v bližnji vasi, za naslednje jutro pa nama je uredil prevoz. Najslabše je bilo to, da nisva mogla obvestiti ostalih, ki so čakali v Lehu in bili zelo v skrbeh. Na koncu se je vse dobro končalo. Z Vinkom sva se vrnila proti poldnevu, med tem pa so že krenili na pot, da bi naju poiskali. Na srečo so vmes nekajkrat poklicali in so izvedeli za najin povratek. Srečno se je izteklo tudi za našega šoferja, ki je avto spravil iz potoka šele naslednje jutro, ko je bila voda najnižja. Kljub tej dogodivščini je bilo jezero vredno obiska.

 

Zaključek potovanja

Po prihodu v Delhi smo imeli do odhoda domov še štiri dni. Dva dni smo porabili za ogled Delhija in njegovih znamenitosti. Najprej smo si ogledali ogromno mošejo, kjer lahko z enega od minaretov vidiš velik del mesta, pa ruševine naselja Qatab Minar. Za ogled živalskega vrta in trdnjave Red Fort nam je zmanjkalo časa. Zadnja dva dneva smo se odpravili   na krožno pot do Jaipurja, kjer smo si v bližini ogledali starodavno kraljevo palačo in v samem mestu Palačo vetrov. Naslednji dan smo nadaljevali pot do Agre, kjer smo si ogledali eno največjih človeških stvaritev, grobnico Taj Mahal. Šah Jahan je za ogromno vsoto denarja dal zgraditi veličastno grobnico iz belega marmorja pokojni Mumtaz, najljubši od svojih žena. Ko je podobno, iz črnega marmorja, želel postaviti še sebi, ga je sin proglasil za norega in ga dal zapreti. Taj Mahal je še danes največji spomenik ljubezni na svetu.

 

Drugi obisk

Drugič sem Ladak obiskal dve leti kasneje, ko sem vodil skupino petnajstih alpinistov in smo se skušali povzpeti na sedemtisočaka Kun. Za aklimatizacijo smo se najprej povzpeli na Stok Kangry, se dva dni vozili do vznožja gore Kun ob reki Suru in prav toliko časa nazaj, vmes pa smo 11 dni plezali po gori. Dva od udeležencev sta osvojila vrh, ostali pa smo morali odnehati zaradi dolgotrajnega poslabšanja vremena. Po povratku v Leh nam je ostalo le malo časa, najbolj zabavna zadeva pa je bil spust z rafti po reki Ind. Čeprav je reka Ind zelo mogočna reka, pa spust ni bil nič kaj zahteven in nevaren. V čolnih smo imeli izkušene vodnike, ki so nam pred spustom celo priredili kratko predavanje. Da bi bilo vzdušje bolj pestro, so nas vodniki ves čas spodbujali, da smo počeli razne vragolije, kot so plesanje po robu čolna in podobno. Na koncu so čolne prevrnili, da smo vsi zaplavali po reki.

Čeprav sem bil v Indiji že šestkrat, sem na teh obiskih spoznal le košček celotne dežele in le peščico ljudi. Kljub temu da je dežela revna in množice ljudi živijo na ulicah brez kakršnega koli imetja, nisem nikoli imel občutka, da so nesrečni. Na treh odpravah smo imeli zvezne oficirje iz različnih predelov Indije, ki so nam veliko povedali o življenju v njihovi deželi. Indija je vredna obiska, zaradi svoje velikosti in raznolikosti pa bo vsakdo našel sebi primerne cilje.

 

PODATKI O POTOVANJU

Prvič sem Ladak obiskal leta 2003, drugič 2005. Celo potovanje leta 2003 je trajalo 19 dni.

Obakrat smo leteli z Aeroflotom z Dunaja preko Moskve. Polet od Moskve do Delhija je trajal okoli 6 ur. Do Leha leti letalo dobro uro.

Cena povratne vozovnice je bila okoli 1200 EUR, z nekaj truda pa lahko najdemo vozovnice že za pol nižjo ceno.

Hoteli za popotnike v Delhiju so od 2 USD naprej. Takšni s klimatsko napravo v sobi in zajtrkom pa od 10 USD dalje. Večino hotelov lahko rezerviramo preko interneta. V Lehu je vsaj 20 turističnih agencij, ki nam pomagajo zadovoljiti naše popotniške želje.

Štiridnevni aranžma z vzponom na Stok Kangry stane okoli 200 USD, malo manj pa enako dolg obisk jezera Tso Moriri.

Enodnevni spust z raftom z vključenim kosilom je stal 15 USD.

Za Indijo potrebujemo vizum, ki ga dobimo na eni od ambasad. Običajno zahtevajo kopijo rezervacije za povratno letalsko karto.

Dodaj odgovor